Od kar ji je umrla mati se je počutila kakor ruska babuska. Skrivala je svojo bolečino in trplenje za velikimi gubami oblek, a nje nihče ni hotel razstaviti kakor babusko. Vsi so skrbeli da so bila njena čustva strogo zaprta v njej in da niso prišla na njen porcelanast obraz ali svileno obleko.
Bil je on, njen brat, za katerega je s premoženjem, ki je ostalo od njenih pokojnih staršev skrbela. Ni ga marala, nikoli, bil je majhen pubertetnik, težava in nadloga. Bilo mu je okoli 12 ali 14 let, še sama ni vedela, a mrzila ga je kakor svoja zaprta čustva. Čez dan je pil in poljubljal bogata dekleta ostalih plemičev, ko se je vrnil v grad ji je ponavadi pljunil v obraz in jo pretepel. Pretepel za smrt svojih staršev, za katero je dobro vedel, da ni kriva ona.
"Umakni se!" ji je tokrat dejal, v njegovih ustih je bilo spet vohati tobak. Tako hitro je odrastel, prehitro, še včeraj je bil nedolžen otrok z medvedkom v roki, sedaj pa skriva tiste cigarete v žepu in vsako dekle v vasi ve da je verjetno najmanj nedolžen izmed vseh fantov v mestu.
Umaknila se je, spet požrla je eno plast svojih čustev in ga vprašala:
"Kako je bilo pri učitelju?"
"Nisem šel, sicer pa ima že od tebe in tvojih ur dovolj koristi."
Zardela je, ni marala kako je je učitelj zlorabljal in ji grozil, a vendar je vedla da je sama kriva. Požrla je še eno plast čustev in solz ni bilo več.
***
Prišel je petek in kot vsak petek sta se smela kopati v bazenu, če je bilo vreme lepo. Brat je spet povabil eno izmed deklet in ji božal zadnjico med tem, ko je na skrivaj srknil malo viskija. Ona pa je tiho uživala na soncu in si sušila solze za sončnimi očali. Sonce je bilo močno in veter ji je razmršil lase, toplota poletja jo je objela in zaspala je.
***
Ko je odprla oči je v roki držala nož in bratovo truplo je ležalo v vodi, ki je bila namesto srčkane modre barve tokrat umazano rožnata. Šele takrat se je zavedala da plasti babuske živijo svoje živlenje in se ne bodo nikoli omejevale na telo zaprtih čustev in lepe obleke.
*
Od kar ji je umrl brat se je počutila kakor ruska babuska. Skrivala je svojo bolečino in trplenje za velikimi gubami oblek, a nje nihče ni hotel razstaviti kakor babusko. Vsi so skrbeli da so bila njena čustva strogo zaprta v njej in da niso prišla na njen porcelanast obraz ali svileno obleko. Nož je ustavila nazaj v predal in pustila moža spati v lastni luži krvi še za nekaj časa, nobenemu ne bo povedala kako je včasih nagnal psa da jo je živo raztrgal ali kako je na njej ugašal cigarete. Dodala je še eno plast babuske